Kako mojster iz običajnega predmeta narediti monument

PLEČNIKOVA LECTARIJA: VELIKO V MAJHNEM

Arhitekt Jože Plečnik, znan kot samotar in mojster izjemne ustvarjalnosti, je v opremi lectarije Freyer na Kongresnem trgu združil svojo ljubezen do obrtništva in umetniškega oblikovanja. Lokacija, ki se je razvila iz preprostega „krajcarskega kšefta“, je pod Plečnikovim vodstvom postala estetsko dovršeno prodajno in razstavno središče. Plečnik je v majhnem prostoru zasnoval izjemno pohištveno opremo in vrsto drobnih predmetov, ki so presegle običajno obrtništvo in se uvrstile med umetniška dela. S sodelovanjem s Kerbavčičevimi in kasneje Freyerjevimi je razvil unikaten ambient, v katerem se je prepletla njegova arhitekturna vizija z mojstrsko obrtno izdelavo, hkrati pa ohranil izjemen čut za detajle in funkcionalnost. Ta projekt odraža Plečnikovo sposobnost združevanja tradicije in inovacij ter njegove izkušnje z večjimi projekti, kot so dela na Praškem gradu. Vse to je postavilo lectarijo Freyer kot pomemben, a pogosto spregledan del Plečnikovega opusa.

Arhitekt Jože Plečnik je veljal za samotarja. Ni poznal družabnega življenja in malo je bilo ljudi, ki jih je obiskoval. Občasno je šel obiskat svojo sestro Marijo na njenem domu nasproti ljubljanske stolnice, po njeni smrti leta 1929 pa je prihajal k bratu Janezu na Sv. Petra cesto, kjer mu je gospodinjila njuna nečakinja Marija (Maca) Matkovič. Nasproti bratovega stanovanja ga je v komaj opaznem lokalu pritegnila dejavnost lectarja in medičarja Jakoba Kerbavčiča, tako da si je šel njegove izdelke ogledat od blizu. Vse ga je zanimalo, kako nastaja lect, pa izdelki iz medu, kako se vlivajo sveče, kako se izdelujejo modeli zanje, pa za lectova srca, pa kako se krasijo… Povrh vsega je Kerbavčič iz veselja do rezbarjenja lesa izdeloval še drobne lesene izdelke, škatlice, figurice in podobno, kar je arhitektu obudilo spomine na njegovo otroštvo in najstniška leta v očetovi mizarski delavnici. Mizarstva se je v mladosti prav izučil, a je vse življenje ohranjal zanimanje za tehnološke postopke različnih obrtnikov posebno tistih, ki so izdelovali predmete in detajle po njegovih zamislih kot pasarjev, ključavničarjev, cementninarjev, lončarjev, kamnosekov… Ko je imel kaj v delu, je pogosto je obiskoval njihove delavnice, natančno opazoval, kako delo napreduje in kdaj pa kdaj pripeljal s seboj še svoje študente.

Pri Kerbavčičevih je postal Plečnik sčasoma kar domač in je tudi kaj kupil, običajno kakšne posrečene sveče in druge drobnarije, ki jih je rad podarjal svojim bližnjim, prijateljem a tudi nekaterim uglednim gostom iz tujine. V Kerbavčičevi prodajalni se je pojavljala tudi njegova žena Henrieta, ki pa je imela v nasprotju z možem mnogo več podjetniške žilice. Proti koncu tridesetih let se je naposled odločila, da je treba v njunem lectarstvu in medičarstvu narediti korak naprej in »krajcarski kšeft«, kakor so tedaj nekoliko posmehljivo poimenovali izdelovanje in prodajo majhnih cenenih predmetov, predstaviti zahtevnejši publiki v samem središču Ljubljane. V Plečniku je prepoznala človeka in umetnika, ki bi ji utegnil odločilno pomagati v njeni nameri. Oba z možem sta se lepega dne jeseni 1938 obrnila na arhitekta kot prijatelja in mojstra, da bi jima izdelal načrt za opremo novega lokala na Kongresnem trgu št. 5. Plečnik se prošnji ni mogel upreti, saj je v njuni ambiciji uvidel tudi priložnost, da uresniči nekaj, kar je je od nekdaj privlačilo, pa vse do tedaj ni dobil prave priložnosti za snovanje in izdelavo številnih drobnih izdelkov, majhnih umetnin v različnih gradivih za odrasle, a tudi za otroke, če bi tako naneslo.

Razmeroma majhna površina lokala na Kongresnem trgu je bila sama po sebi zanj vabljiv arhitekturni problem. Kako v tako majhnem prostoru v obsegu dobrih 20 kvadratnih metrov urediti razstavni in prodajni prostor, ki bo dovolj prostoren tako za obiskovalce kot za prodajalca ali prodajalko? Kako urediti izložbeno okno? Njegova rešitev je slonela na spoznanju, da morajo elementi opreme hkrati služiti več namenom, najmanj dvema. Obodne zastekljene omare so tako razstavne police in hkrati zaščita pred nenadzorovanim prijemanjem krhkih predmetov. V spodnjih predalih se hranijo predmeti za prodajo. Na levi strani od vhoda povezane razstavne omare iz loščene pokljuške smreke stojijo na struženih nogah. Okovje njihovih vrat se razvije v elegantne dvojne krivulje po zgodovinskih vzorcih iz 17. stoletja, pozneje udomačenih tudi v naših krajih. Ne motijo ga vidni vijaki v okovju. Niz se konča z opaženo nišo s klopjo in pomično mizico, ki se z ene strani opira na klop, z druge na struženi stebriček. Zadnjo steno zapira opaž iz enakega gradiva. Na levi strani se odpira okno z devetero stekel v leseni mreži. Pod njim je umeščena lesena klop, zaključuje pa se z profilirano preklado, ki seže nad linijo opaža. Sledi niša s klopjo in med dvema izstopajočima deloma lesene obloge so vpeta vrata z velikim oknom, ki ga krasi v osnovi stiliziran minojski stebriček iz katerega se v spodnjem in gornjem delu izvijeta iztegnjeni voluti v okenske kotičke. Za pogled od vhoda je to odločilni estetski poudarek v sklenjeni kompoziciji omar in opažev. Od tod se ob desni steni razvije podoben niz četvero zastekljenih omar kot na levi le v nekoliko drugačnem ritmu, ki pa ne moti vtisa ubrane obodne celote. Na omare je razpostavil trebušaste vaze ali vrče, ki kot osamosvojene plastične forme artikulirajo prazni prostor nad omarami.

Središče prostora zaseda presenetljivo razsežna okrogla miza, gladka plošča, oprta na osmero profiliranih stebričev – oboje izdelano iz brušenega teraca – celota pa počiva na obroču iz belega marmorja, položena na običajni parketirani pod. Miza je odločilni arhitekturni poudarek v prostoru v dvojni vlogi: služila je deloma za razstavno površino, deloma za delovni prostor prodaje, ki je terjal nekatere funkcionalne dopolnitve, kar je arhitekt rešil z nekaj predali, skritimi pod mizno ploščo. Učinek svetlega objekta, po gradivu in barvi v ostrem nasprotju s preostalim pohištvom, je podkrepil še z okroglim lestencem nad mizo, pravo corono pendente – obešeno krono, v zgodovini sakralne arhitekture dovolj znani motiv, ki ga je tudi Plečnik do tedaj že nekajkrat uporabil, a še nikoli v profanem prostoru. Kratki segmentni loki povezujejo osemnajstero svečnikov v kompozicijo, ki jo nosijo verige, spuščene z osrednjega vzdolžnega tramu pod plitvo obokanim stropom. V temeljno opremo lokala sodi še visok medeninasti svečnik na kvadratnem in krožnem podstavku, zaključen s kompozicijo manjših sveč okrog osrednje večje sveče. Brez tega vrhnjega motiva bi bil svečnik primeren za veliko velikonočno svečo v cerkvi, a je Plečnik ta vtis uspešno zabrisal in ga usmeril, podobno kot veliki lestenec k eni temeljnih dejavnosti naročnikov, k svečarstvu. Najdragocenejši objekt, ki je ob obisku trgovine verjetno zbujal največ pozornosti, pa je bila tehtnica iz medenine, ki je nekoč stala na mizi. Arhitekt je v konstrukcijo štirih povezanih iztanjšanih stebričkov na kvadratnem podstavku vdelal tehtnico, prečko s kazalcem in obe plitvi skodeli na tenkih upognjenih paličicah. Bleščeč objekt, ob katerem bi obiskovalec najprej pomislil, da se je znašel v zlatarni, je izvrsten zgled, kako je znal Plečnik povišati lectarstvo, medičarsko in svečarsko v prefinjeno rokodelstvo. In za ta sijajni ambient s prvovrstno opremo je arhitekt zasnoval še desetine drobnih predmetov in arhitekturic za bistveno obogaten in kakovostnejši prodajni program od prvotnega »krajcarskega kšefta«. Skladno s to novo, prenovljeno podobo lectarstva in medičarstva je za poglede od zunaj izdelal načrt za napis Lectarija spodaj pa izložbeno vitrino z motivom medeninaste vijačnice, na katero je v različnih višinah načrtoval male podstavke za izbrane predmete tudi ali morda predvsem iz novega prodajnega programa.

Doslej ni bilo dokumentirano, da bi Plečnik dal izdelati kakšno figurico ali srce iz lecta po svojem načrtu, je pa precej verjetno, da je prispeval nekaj zamisli za sveče. Če je načrtoval svečnike – znanih je najmanj pet: vsaj dva modela svečnikov iz kovanega železa, vsaj dva lesena in en medeninast – bi bilo pričakovati, da je prispeval tudi načrte za sveče zanje in za splošno prodajo. Več je bilo njegovih načrtov za miniaturice v lesu. Znamenite so njegove jaslice, to je hlevček z dvokapnico s svečkami, pod strešico pa dete Jezus v orehovi lupini. Izdelal je še pomanjšani različici eno s hlevčkom na okroglem podstavku, drugo z Jezuščkom v lupini na leseni jajčni polovici z zvezdico Vodnico na dolgi paličici. Nekoliko pozneje je zasnoval še jaslice v obliki votlinice pod stopničasto piramido, spet z vrsto svečk okrog povišanega dela. Med lesenimi izdelki zbujajo pozornost njegova božična dreveščka, eden s stiliziranimi vejicami za svečke, nanizanimi na ozko stožčasto deblo, drugi v obliki stilizirane piramide na podstavku z deblom s svečkami na vejicah v obliki malih konzol. Za otroke je prispeval vsaj tri različice lesenih hranilnikov z zvončkom: vsakič, ko pade vanj kovanec, v notranjosti nežno pozvoni. Plečnikova ljubezen do struženih lesenih predmetov se izkaže v kar nekaj masivnih skodelah in skodelicah. Nekaj bolj dragocenih posod oziroma pladnjev iz medenine se spogleduje z njegovim sočasnim opusom sakralnih posod. Načrtoval je tudi večje trebušaste vaze iz žgane gline in še marsikaj drugega, kar bi kot celota lectarijske ponudbe zaslužilo posebno študijo. In vse to je delal sam – morebitno sodelovanje njegovih študentov pri tem delu ni dokazano – z vnemo, ki je za moža, ki se je bližal sedemdesetim, prav izjemna. Ni dvoma, da ga je k temu gnala naklonjenost do Henriete, ki se je v tem času ločila od svojega prvega moža in se znova poročila z Robertom Freyerjem, nekdanjim poslovnim družabnikom Jakoba Kerbavčiča.

Iz vsega povedanega je mogoče skleniti, da gre pri Plečnikovi opremi lectarije Freyer na Kongresnem trgu poleg sijajne pohištvene opreme še za obsežno družino malih predmetov (danes bi jih bržkone uvrstili med kakovostne spominke), za izjemno delo v njegovem opusu. Majhen lokal, komaj opazen v nizu hiš ob vzhodnem robu Kongresnega trga in parka Zvezde, je svojčas, do izselitve lokala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vseboval veliko umetniško delo, znotraj katerega se je porodil prav tako Plečnikov umetniški opus raznolikih drobnih predmetov, ki more razveseliti oko in srce tako otrok kot odraslih. V opremi lectarije je čutiti Plečnikove izkušnje z opremami na Praškem gradu in poznejšimi v Ljubljani. Med ljubljanskimi se ji po značaju opreme in vrsti drobnih predmetov bližajo dela, ki jih je oblikoval za družino Matka Prelovška. V veliki mizi odseva njegova zamisel okrogle mize na Rimskem zidu na nogah stebričev rimskih hipokavstov, v obešeni kroni pa vrsta njegovih lestencev od prvega v kripti cerkve sv. Duha na Dunaju do onega, ki ga je v istem času načrtoval in izvedel v ženski kaznilniški kapeli v gradu Begunje na Gorenjskem. In teh primerjav bi mogli najti še več, celo v opusu miniatur. Iz zaupnega, intimnega ozračja, ki se je ustvarilo v okolju lectarije, se je razvila vrsta del Plečnikovega medvojnega in povojnega opusa. Okrepljeni čut za dekorativno se je prek ilustracij in inicial v Finžgarjevi in Plečnikovi knjigi povesti Makalonca (1944) pojavil v številnih Plečnikove povojnih prenovah cerkva, krstilnic, nagrobnikov in mnogih spomenikih padlim v narodno osvobodilnem boju.